Čas metuljev v Galeriji ZDSLU
 Poti umetnosti so nepredvidljive. Ko se je v petdesetih letih 20. stoletja zazdelo, da se je moderno slikarstvo dokončno razdelilo na predmetno in abstraktno na eni strani in na ekspresivno in sublimno na drugi strani, se je, najprej v ZDA, nato pa še v Evropi, pojavil abstraktni ekspresionizem, nato pa se je, najprej skozi stransko, nato pa kar skozi glavni vhod vrnila figuralika (Art Brut, F. Bacon, P. Picasso, L. Freud). Paleta možnosti, ki je sedaj sodobnemu slikarju na voljo, je neizmerna, a to je prineslo druge probleme. Še vedno je potrebno vezivo, ki te možnosti povezuje v utemeljeno celoto. Akademska slikarka Anka Krašna je to vezivo našla v svojih emocijah, strasteh in življenju. Slej ko prej je izhodišče njene slikarske zgodbe še vedno ekspresivnost, a to ni več ekspresivnost, ki bi držala zrcalo svetu in družbenim odnosom, kot je to počel klasični, na pr. nemški ekspresionizem. Pri Anki Krašna je ta ekspresivnost absolutno individualizirana. Utemeljena je zgolj v njenih osebnih zgodbah. V ciklu »Dnevnik gospodične Silve Blondy« je kot Lepa Vida odslikala zgodbo strasti, ki je utemeljena le na njenih emocijah. Nestanovitnost in fluidnost emocij je dobila adekvatni slikarski izraz. Slikarski postopki, barva, kompozicija in tudi narativni elementi (če jih slika vsebuje) so produkt teh fluidnih emocij. Ko so emocije in strasti uravnotežene, usklajene in potešene, so takšne tudi njene slikarske kompozicije. To stanje spremlja barva in kompozicijska razporedite v elementov na slikovni površini. Ko se strasti razplamtijo, prekrije platno rdeča barva, predmetnost izgine v zubljih strasti. Ni več telesa, je le še slast in barva. In ker je strast tudi in predvsem destruktivna, se potem, ko se poleže, na pogorišču ponovno pojavi telo - raztrančirano, razkosano, brezglavo. In glava je na drugi sliki, sama, brez telesa. In potem je čas za melanholijo in sneg in zimo in žalostno modrino. Anka Krašna običajno slika v ciklih, a tudi, ko slike vzamemo iz »zgodbe« v kateri »nastopajo«, živijo svoje avtonomno življenje. So avtohtoni organizmi, ki ne potrebujejo predzgodbe in pozgodbe. Na razstavi v Galeriji ZDSLU so slikarkina platna raz-stavljena na novo, popolnoma subjektivno in brez namena, da bi bila zgolj zgodbeni element. V svoji iz-ločenosti iz širšega narativnega konteksta so slike dobile popolnoma novo vlogo, asociativna polja so se še razširila in njihova likovna avtonomnost in samozadostnost se je še okrepila. Naslikane roke (moške in ženske), ki so bile prej v funkciji, recimo, ljubezenske zgodbe, govorijo sedaj o samoti, o želji po stiku; a govorijo tudi likovno zgodbo, ki je neprevedljiva v besede, ki je dvodimenzionalna površina pokrita z barvo. Pokrita na poseben način s posebno barvo. »Raztrančirana« sedaj ni več slika raz-telešenja Silve Blondy, ampak je slika kateregakoli raztelešenja, mačka, ki se goni, ni simbol in zlovešča napoved prihajajoče kataklizme, ki bo v svoj vrtinec ujela Silvo Blondy, ampak je le mačka, pa še to ni nujno da vemo. Po tako raz-stavljenih slikah Anke Krašna se z očmi gibljemo neobremenjeni z zgodbo, opazujemo sledove slikarskih postopkov (avtorica slika z lopaticami, čopiči, prsti), se izgubljamo v meandrih barv, se ustavljamo ob pastoznih nanosih in zadrhtimo ob presenetljivih akcentih, ki jih avtorica nepričakovano vnese na slikovno polje s povsem svežo in na videz kontradiktorno barvno liso. Slike Anke Krašna nimajo sublimnih elementov v klasičnem smislu, niso, kot pri Rothkeju, iskanje transcendence (boga). So mnogo bolj zemeljske, primarno človeške. Na njih ranljiv človek (ženska) raz-kriva vse človeške (ženske) slabosti in govori o zankah, v katere nas zapletajo emocije in strasti. A na kakšen način to pripoveduje! Brezkompromisno odkrito in odprto. Na ogled nam postavi najbolj ranljive dele svoje duše (da ne rečemo telesa). Pa to ni najpomembnejše, najbolj pomembno je, da Anka v vsakem trenutku najde adekvaten in najprimernejši slikarski izraz. Intuicija in metiersko znanje sta se v njenih slikah, če ostanemo na primarni ravni avtoričinih narativnih sporočil, sparila, doživela orgazem in dobila otroke vredne ogleda. V dramoletu »Zmenki« Aleša Bergerja, junakinja govori o tem, da je v svoji mladosti za svoje življenje naredila skico, kroki, za katero je mislila, da bo pozneje postala slika, a se to ni zgodilo. Njeno življenje je ostalo zgolj skica, kroki. O življenju Anke Krašna ne moremo soditi, a njene slike so - slike. Milan Pirker Kaj: Likovna razstava Kdaj: čet, 31.7. ob 19.00 do pon, 25.8. Kje: Galerija ZDSLU, Komenskega 8, Ljubljana Vstopnina: Vstop prost Dodajte svoje mnenje o razstavi
Mnenja uporabnikov o "Čas metuljev v Galeriji ZDSLU" |
Razstave Z Istimi Kljucnimi Besedami:Razstave V Tej Kategoriji:
Razstave - Konceptualna umetnost, Arhiv dokumentov in umetniških del med 1967-2007 - Otvoritev razstave članov Društva invalidov Vič-Rudnik - Boj za meje po prvi svetovni vojni - Hiše - mali formati - Razstava oblikovalca Vida Sarka - Pikini razstavi na Velenjskem gradu - Ti pre(kleti)lepi kadilci - Arheološka razstava - Svet bogov - Slovenski impresionisti in njihov čas 1890-1920 - PRAVLJICA KAM SI SE SKRILA - Sodobni nomadi - RAZSTAVA STARIH RAZGLEDNIC IN FOTOGRAFIJ KRAJEV OBČINE SLOVENSKA BISTRICA - RAZSTAVA TEKMOVALNIH DEL, Magdalena, 10. mednarodni festival kreativne komunikacije - AIDS - skupinska razstava slik prispelih na natečaj - Kranj, kakršnega ni več Trenutno Online:6 clanov, 38 gostov: AgeingNature, Bullfrog, LazyDogg, Lenny, Mysterious, WoolyFriend, Gigabot, Google, Archive.org, Najdi.si/3.1, Cobion.com, Picsearch.com, Slurp, Speedy Spider, Yandex Iskanje: |
No comments yet
© Copyright Umetnost.org {Kontaktirajte Nas}
