Jerman
 JERMAN 27. maj - 20. junij 2008 Vabimo vas na odprtje razstave v torek, 27. maja 2008, ob 20.00 v Galerijo Škuc. Željko Jerman je tisti, ki me je zastrupil s sodobno umetnostjo. Je tisti, ki mi je pokazal, da je umetnost lahko iskrena in neuklonljiva. Ni bil veren, a je močno veroval. Je tisti, ki je umetnost živel in to nesebično delil tudi z ljudmi, ki so ga obkrožali. Nekaterim je godilo, drugim pač ne. Resnica resda pogosto boli, a brez tega v življenju ne gre. Tudi Jerman je to dobro vedel in nikoli se ni bil pripravljen igrati skrivalnic, zastirati svojih misli in obračati svoje umetnosti po vetru. Jermana sem spoznal kot umetnika, ko sem na razstavi U prvom licu v zagrebški galeriji PM kot vkopan obstal pred njegovim umetniškim delom Martine instalacije. To je bila prelomna točka, trenutek, ko mi je strup sodobne umetnosti začel polniti vene; začetek zgodbe, čas, ko sem Jermana začel spoznavati. Človek in umetnik - ti lastnosti sta v Jermanovem primeru nerazdružljivi, saj je njegova umetnost nenehen odsev njegovega čustvenega in življenjskega stanja. Umetnost je zrcalo njega samega, tega, kar je, kar misli, kar si želi, kar ljubi in kar sovraži. Večkrat sem bil deležen tega ali onega, pa naj gre za umetnost ali vsakdanji trenutek. Horizont dnevne rutine je bil za Jermana ocean, iz katerega je lahko črpal ideje, jih trgal in rezal ... predvsem pa jih je izpostavljal svojim čustvom. Razstava Jerman je izbruhnila iz mene približno mesec po umetnikovi smrti leta 2006, ko sem premišljeval o zapolnitvi razstavnega termina, ki sva ga z Jermanom dobila v Galeriji Škuc leta 2008. Zgodba o najinem skupnem projektu za razstavo v Galeriji Škuc sega v leto 2004, ko sva začela pripravljati projekt, s katerim bi skozi umetnost in kuratorsko koncepcijo poskušala prikazati odnos, ki se je počasi razvijal med Jermanom in mano. Izhodiščna točka najinega poznanstva in tudi začetek najine intenzivne komunikacije je bila razstava Med ognjem in umetnostjo leta 2004 v Galerji Škuc. Že poleti leta 2004 sva si začela dopisovati prek elektronske pošte, se sestajati v Zagrebu in neutrudno razpredati in zapisovati zamisli v zvezke, na prtičke, račune in vse, kar nama je prišlo pod roke. Poskušal sem izvedeti vse o Jermanovi umetnosti, o sedemdesetih, osemdesetih, o tem in onem, on pa mi je neutrudno pomagal, mi pošiljal besedila in me seznanjal z ljudmi. A nenadoma sem ugotovil, da vpogleda v resnico njegovega dela ne bom dobil, dokler ne spoznam njega samega. Njegovi umetnost in osebnost sta bili namreč izjemno tesno prepleteni. Takrat se je najin odnos poglobil pod gladino profesionalnosti in počasi prešel na osebno raven. Teme najinih pogovorov niso bile več elementarna fotografija, intimne parole in kemijski postopki, ampak popolnoma vsakodnevne stvari: ljubezen, stiska, strast, fantazije, strahovi, bolečina,... Vse to sva nekako poskušala prenesti tudi v razstavni projekt, ki je postajal odslikava najinega odnosa. V projektu ni šlo za klasičen dnevniški zapis, temveč za nekakšno izpostavitev tem in težav, s katerimi sva se ukvarjala, pa naj gre za intimo ali profesionalno življenje. Nekoč nevrotična množica komentarjev, misli, pogovorov, risb, umetniških del in tišine je začela zoreti in dobivati vse bolj smiselno podobo. Včasih sva se norčevala, da imava dolgoročno psihoterapijo, ki jo poskušava legitimizrati skozi umetnost. Nihanja: iz temnega dna na vrh in nazaj. Velikokrat je bilo temačno, saj je Jerman zaradi bolečin in slabega zdravja pogosto padal v eksistencialne prepade, iz katerih ni našel poti, a je kljub stiski vedno ohranjal upanje in misel na razstavo v Škucu. Nikoli ni obupal, včasih le ni več zmogel. Spogledovanje s smrtjo mu nikoli ni bilo tuje. Večkrat se mi je zazdelo, da ga je smrt nekako fascinirala. Ni se je bal. Ni se oziral na nasvete, odpovedi ... zvest je bil svojim užitkom in svoje življenje je upravljal, kot se mu je zdelo prav. Prav tak odnos je imel tudi do umetnosti. Stvari je ustvarjal in jih hkrati uničeval. Zanj je bil konec nov začetek. In zame tudi. Z Jermanovo smrtjo se je zame končalo določeno obdobje, ki ga je začel prav on. Smrt Željka Jermana me je pretresla veliko bolj, kot sem pričakoval, čeprav sem se zavedal, da ni bila njegova smrt nikoli daleč. Sam je to vedel in verjetno se je zato tudi najmanj bal njene bližine. Zame pa je bila smrt oster rez najinega odnosa in hud udarec za projekt, ki sva ga skupaj gradila. Tisto, kar ostaja v razstavi Jerman, je moj pogled nanj - torej vse. Kar sva skupaj počela, zdaj prenašam v galerijsko formo. Ne gre za klasično obliko retrospektivne razstave, temveč za moj subjektivni pogled na Jermana kot človeka in umetnika: torej to, kar sva si želela že od vsega začetka, za iskreno izpoved skozi umetnost. Z razstavo Jerman v Galeriji Škuc poskušam sicer popolnoma subjektivno čim bolj celostno prikazati njegovo umetnost. Predstavljeno je celotno polje Jermanove umetniške produkcije, ki je nastala med letoma 1970 in 2006, sam koncept predstavitve v galerijskem prostoru pa sem razvil na podlagi izmenjane elektroneke pošte, zapisov, pogovorov, skic in beležk – na podlagi komunikacije, ki sva jo imela med letoma 2004 in 2006. Razstava je nekakšen komplement Jermanovih karakternih lastnosti, ki so se najintenzivneje odražale v času najine komunikacije. Vsebinski sklopi, v katere sem razdelil Jermanova umetniška dela, so: intima, puščanje sledi, smrt, morje ter strast in ekspresija. Predstavljena umetniška dela vsekakor izpostavljajo tudi Jermanove ključne formalne in vsebinske usmeritve različnih časovnih obdobij ter tako zarisujejo rdečo nit, ki se vije skozi nejgovo umetniško prakso, vedar je formalni dotik nekako v ozadju. Umetniška dela iz začetkov sedemdesetih so predvsem fotografije, v katerih se kaže Jermanovo zanimanje za določitev meja in možnosti fotografije kot medija. Namenoma je snemal in razvijal neostre fotografije, na fotografski papir je interveniral s kemikalijami, kemičnim svinčnikom in drugimi predmeti. Dokončane fotografije je nato trgal, rezal in zažigal. Z destrukcijo je vsakič ustvaril novo celoto. Pozneje se je osredotočil na elementarno fotografijo in postopke, pri katerih uporablja predvsem fotografske kemikalije. Izjemno dobro je poznal značilnosti materialov in medijev, s katerimi je operiral, in jih vedno uporabljal sebi v prid, naj gre za samostojno uporabo kemikalij, barve, svetlobe, fotopapirja ali celo za njihovo medsebojno kombinacijo. Premik, predvsem formalen, se je v Jermanovi umetnosti zgodil v začetku devetdesetih, ko je oglušil in se soočil z resnimi zdravstvenimi težavami. Takrat se je začel intenzivneje ukvarjati z videom, svoje koncpete in umetniško izjavo pa je izražal prek pisane besede, ki je pravzaprav postala njegov edini način komunikacije z zunanjim svetom. Omejeno polje komunikacije je vplivalo tudi na njegovo umetnost, ki pa kljub temu ostaja iskrena, inovativna in radikalna v samem izhodišču, kar se gotovo lepo zrcali v dialogu med umetniškimi deli, ki so sicer nastala v različnih časovnih obdobjih. Razstava stoji in sporoča, kakšen je bil zame Jerman. Tisti Jerman, ki je, tudi ko ne bi smel, z največjim užitkom kadil svoje najljubše cigarete Largo. Eno za drugo. Vsako z užitkom. In tak je bil prav pri vsem. Iz življenja je vedno iztisnil največ. Kolikor je le mogel. Še več pa je dal. To, kar je dal meni, poskušam prenesti v galerijski prostor in prek umetnosti posredovati naprej. Umetnost je tisto, zaradi česar sva se začela družiti in kar naju je vedno držalo nad gladino razburkanega vsakdana. Umetnost govori sama zase. Vsekakor ne potrebuje prevoda, zaboja ali neprebojnega okvirja koncepta. Na nasprotni strani prepada kriči dejstvo, da umetnost potrebujem jaz. Ne za prevod, ne za zaboj in ne za ilustracijo, ki bo napolnila neprebojni okvir koncepta. Potrebujem jo zato, ker najbolj iskreno govori o Jermanu. Govori o tistem, kar želim povedati tudi sam. Kmalu potem, ko mi besede ugašajo in postajajo neme, je samo umetnost lahko tista, ki pelje zgodbo naprej v nov stampedo čustev in misli. Mojih, tvojih, vaših in neštetih. Vselej pa je to umetnost o Jermanu. Kustos razstave: Tevž Logar Razstava je posvečena Željku Jermanu. SPREMLJEVALNI PROGRAM: PREDAVANJA Uwe Laysiepen - Ulay: Credibility of Photography, v četrtek, 29. maja ob 19.00 v Galeriji Škuc. (predavanje bo v angleškem jeziku) Darko Šimičič: Željko Jerman, jedan od Grupe šestorice autora, v petek, 6. junija ob 19.00 v Galeriji Škuc. (predavanje bo v hrvaškem jeziku) Iva Rada Janković: Jerman: Dekonstrukcija = konstrukcija, v četrtek, 12. junija ob 18.00 v Galeriji Škuc. (predavanje bo v hrvaškem jeziku) PREDVAJANJE dokumentarnih filmov in videov v Kabinetu Društva za domače raziskave Moj mjesec, Ivan Faktor, produkcija HFS, 2005 Fotografija u Hrvatskoj - Željko Jerman, Anamarija Habjan, produkcija HTV, 2004 TV izložba - Željko Jerman, Breda Beban in Hrvoje Horvatič, produkcija HTV, 1996 G6 - Grupa šestorice autora, Gordana Brzović in Kristina Leko, produkcija HTV, 2002 Izložbe akcije Grupe Šestorice autora, produkcija Institut za suvremenu umjetnost SCCA - Zagreb, 1998 Voden ogled s kustosom razstave bo v sredo, 28. maja in v petek, 20. junija ob 18.00. V sodelovanju z Društvom za domače raziskave Zahvala Bojana Švertasek, Ješa Denegri, Darko Šimičič, Iva Rada Janković, Uwe Laysiepen - Ulay, Mojca Deželak, Marinko Sudac, Družina Badurina, Muzej suvremene umjetnosti Zagreb, Moderna Galerija Ljubljana, Institut za suvremenu umjetnost SCCA - Zagreb, Janka Vukmir, Ivan Faktor, Gordana Brzović, Anamarija Habjan, Vlasta Delimar, Alenka Gregorič, Joško Pajer, Atila Boštjančič, Ajdin Bašić in uredništvo časopisa Zarez. Program Galerije Škuc podpirata Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in MOL - Oddelek za kulturo. Projekt so podprli Mondriaan foundation Tiskarna Vek Za več informacij se obrnite na Tevž Logarja, kustosa razstave na +386 1 251 65 40 ali 00 386 41 367 425, Email this person Kaj: Likovna razstava Kdaj: tor, 27.5. ob 20.00 do pet, 20.6. Kje: Galerija ŠKUC, Stari trg 21, Ljubljana Vstopnina: Vstop je brezplačen Dodajte svoje mnenje o razstavi
Mnenja uporabnikov o "Jerman" |
Razstave Z Istimi Kljucnimi Besedami:Razstave V Tej Kategoriji:
Razstave - Kompilacija 2005 / arhitektura - Egipt in egiptomanija v Sloveniji - Razstava eksotičnih živali BIOEXO 2007, - Saša Kerkoš: Kdo rabi ... - Po poteh naših pesnikov in pisateljev - ogled Tavčarjeve domovine - Gostujoča razstava "ČLOVEKA NIKAR ... Aktivnosti policije v boju za samostojno in demokratično Slovenijo" - Odprtje razstave Jaslic - Alan Hranitelj - Izar Lunaček - Peter William Holden: 'AutoGene' + 'Arabesque' - Fotografska razstava Jerneja Bidermana - Zoran Mušič in Konjički, ok. 1950 - IV. Ex tempore Logatec 2008 in dobrodelna avkcija za oš rovte - BORIS GABERŠČIK - občasna razstava Levček praznuje Trenutno Online:5 clanov, 21 gostov: FootballFan, Lucky, Moonhaze, pricklycharacter, Splishsplash, Crawler, Gigabot, Google, Archive.org, MSN.com, Najdi.si/3.1, Cobion.com, Slurp, Speedy Spider Iskanje: |
No comments yet
© Copyright Umetnost.org {Kontaktirajte Nas}
