Razmerja moči?

Otvoritev razstave

Vljudno vas vabimo na otvoritev razstave v torek, 16. septembra ob 19. uri v Galerijo Škuc in ob 20. uri v Galerijo Vžigalica - galerija Mestnega muzeja Ljubljana.

Sodelujoči umetniki:
Nemanja Cvijanović (Hrvaška), Jakup Ferri & Driton Hajredini & Lulzim Zeqiri (Kosovo), Igor Eškinja (Hrvaška), Irwin (Slovenija), Zlatko Kopljar, (Hrvaška), Uwe Laysiepen - Ulay (Nizozemska), Alban Muja (Kosovo), Vladimir Nikolić (Srbija), Franc Purg (Slovenija), Şener Özmen & Cengiz Tekin (Turčija), Veso Sovilj (Bosna in Hercegovina), Inga Zimprich & Ingela Johansson (Nemčija & Švedska).

Konceptualna zasnova in koordinacija:
Yane Calovski (Makedonija), Alenka Gregorič (Slovenija), Tevž Logar (Slovenija), Mihaela Richter (Hrvaška), Martina Vovk (Slovenija), Mara Vujić (Slovenija), Vanja Žanko (Hrvaška).

Avtorica projekta: Mara Vujić


Razmerja moči?
Vprašanje razmerij moči v umetnostnem sistemu in pozicioniranja posameznika znotraj njega sta osrednji temi pričujoče razstave. Umetnostni sistem je sam po sebi abstraktna struktura, ki organizira produkcijo, kontekst, recepcijo in distribucijo umetniških del in jih vzvratno tudi pomensko določa, tudi kadar avtorska intenca tega v svojem delu ne predvideva. V tem procesu nastaja polje konstrukcije pomenov, simbolnih povezav in distribucije moči (vidnosti), ki po svojih notranjih zakonitostih ureja vednost in tudi "vrednost" tako o posameznem umetniškem delu kakor tudi o celotni regiji, ki jo posamezno delo (nehote) zastopa. V okviru geopolitične topografije umetnosti se izpostavlja vse bolj nepomirjeno brezno razlikovanja med zahodno in vzhodno sodobno umetnostjo, ki odseva po eni strani zunajumetnostno geopolitično realnost sodobne politične ureditve prvega sveta, po drugi strani pa prav iz te izvira tudi notranja, simbolna topografija umetnosti, ki vzhodno umetnost opredeljuje na podlagi novo konstruirane specifične identitete, ki se skozi kulturno umetniško produkcijo šele travmatično vzpostavlja.
Vprašanje umetniškega sistema kot instance v konstrukciji vednosti in vrednosti umetniškega dela pa ne zadeva le širših zunajumetnostnih realnosti posameznih kulturnih entitet, temveč tudi povsem notranjeumetnostne pojme in pojmovanja: vprašanje avtorja (in z njim povezane tržne vrednosti), vprašanje iskanja lastne predzgodovine (ambivalentna (nez)možnost sklicevanja na sorodne predhodne umetniške prakse in konstrukcije lastne zgodovine), vprašanje (nez)možnosti izbire lastne pozicije/identitete znotraj organizirane mreže umetnostno-socialnega habitusa lokalnega/mednarodnega okolja, vprašanje kontekstualizacije umetnosti v okviru muzealizacije umetniškega dela in v okviru konstrukcije nacionalnih ikon in z njimi povezanih vrednostnih simbolov, ki lahko posameznim delom razširja pomenski/vrednostni/tržno- vrednostni kontekst v nepredvidljivih mejah itd.
To so vprašanja, ki jih dela na razstavi zastavljajo kot posamezne izstopajoče točke v simbolnem prepletu mrežne strukture umetnostnega sistema v najširšem pomenu. Razstava se ne osredotoča na en sam pol vprašanj in iskanja odgovorov, temveč navidez celo zelo raznorodna in nepovezana vprašanja zastavlja simultano (npr. problem zahodna/vzhodna umetnost in vprašanje avtorstva), da bi nakazala njihovo končno intrinzično kompleksno prepletenost, kakršna določa samo naravo umetnostnega sistema, ki obenem zavzema značilnosti tako brutalno realne kot skrajno spekulativne strukture.
Vladimir Nikolić se v svojem delu Obletnica zoperstavlja na Zahodu prevladujoči ideologiji, ki znotraj mednarodnega sveta umetnosti umetnikom z Balkana ne dopušča drugačne eksistence, kot le etnološko-geografsko-politično zaznamovano kuriozitetno "balkansko" eksistenco. Zato Nikolić dokončno parafrazira ta zahodni orientalistični pogled na balkanskega človeka, ki končno postane »homo balcanicus« in se na svoj eksotično slikoviti, etno-anti-moderen, "pred-zgodovinski" način pokloni spominu na Marcela Duchampa. Obletnica tako postane obeležje za vsiljeno "balkanizacijo" in prostovoljno orientalizacijo sodobne vzhodne umetnosti; za vsiljeno identiteto, ki vnaprej določa značaj in položaj sodobne umetnosti z Vzhoda, pri tem pa učinkovito utiša njen glas pod prisilno masko etnološko-plemenskega kuriozuma. S panteonom mednarodne sodobne umetnosti se v svojem delu Free Your Mind ukvarja Alban Muja. Izbor zvenečih imen uokvirja v napetost izštevanja vzornikov, ki pa zaradi vklenjenosti v željo po lastni, vseh vzorov razbremenjeni, suvereni umetniški identiteti postaja že nekakšen eksorcizem duhov umetnosti. V perspektivi mladega umetnika iz "periferne" in "marginalne" države našteti panteon imen niha med željo in frustracijo, saj je njegova legitimna želja po oblikovanju lastne umetniške identitete znotraj gosto naseljene zgodovine in sedanjosti sodobne umetnosti drastično pogojena z geo-političnimi danostmi okolja, v katero je rojen. Lastna zgodovinska in politična identiteta postaja popotnica in hkrati preveliko breme na poti v avtonomijo in suverenost umetniške kreacije, o čemer govori tudi delo Vesa Sovilja z naslovom Umetnost Bosne in Hercegovine je v mejah Bosne in Hercegovine. Njegovo delo reflektira aktualno vprašanje »probosanske politike« v postmoderni Bosni, v kateri se teritorij pojavlja kot najvišji pojem in kjer prav ohranjanje bosanskohercegovske državnosti temelji v zagotavljanju njenega lastnega prostora. Sovilj na ta način parafrazira položaj sodobne umetnosti v BIH, ki je spričo geo-politične determiniranosti okolja in sistematičnega zapiranja v državne meje izrinjena na mednarodno margino in posledično izbrisana iz mednarodnega zemljevida sodobne umetnosti.
S podobne pozicije umetnika iz države, ki ni vključena v »pravi« zgodovinski red in ki ni "kompatibilna" z razvojem moderne in sodobne zahodne umetnosti, govorita Şener Özmen in Cengiz Tekin v svojem delu The Meeting or Bonjour Monsieur Courbet, s katerim parafrazirata vsakršni angažma, četudi skrajno resni - kot je denimo Courbetov - kot tragikomično in farsično dejanje, obsojeno na posmeh. Umetnika iz države brez avtorizirane zgodovine moderne umetnosti se lahko soočata s položajem angažirane umetniške prakse zgolj na način trivializacije in banalizacije posvečene zgodovine, kar vsiljuje vprašanje, ali se angažirana praksa v okrilju nepregledne goščave benigne sodobne umetnosti danes lahko kaže le še kot absurdna travestija. Sorodno se z atributi moderne in sodobne umetnosti ukvarja Igor Eškinja. V delu Brez naslova (Realizem) ustvari na galerijski steni Babilonijo označevalcev, za katere pa se zdi, da v množici medsebojnih križanj in prepletanj izgubljajo realno referenco in sami postajajo realno, dejanski realizem sistema umetnostne zgodovine. Kategorizacija, klasifikacija, sistematizacija in distribucija vedenja o sodobni umetnosti postanejo v tej luči igra s praznimi označevalci, absurdno zapletena mreža prislovov, ki ne morejo več zajeti bistva umetniškega dela in ga vpreči v dominantne naracije moderne in sodobne umetnosti. Nemanja Cvijanović v delu Kronos žre svoje otroke zreducira sporočilo umetniškega dela na goli materializem. V delu, ki je še najbolj dematerializirano, ironično slavi lastnino kot ultimativni prag umetniške stvaritve. Slednja se realizira šele s sklenjeno kupčijo in šele ko kupec postane avtor umetniškega dela, ga dejansko omogoči/realizira. Vprašanje avtorstva je tako speljano do skrajno cinične meje, prav tiste, ki slednjič v imenu kapitala tudi teritorij galerije označuje za privatno lastnino in s tem načenja vprašanja izginevanja javnega prostora.
Z vprašanjem avtorstva se ukvarja tudi skupina Irwin v delu Namepickers, ki odkrito in preprosto (z elegantno aluzijo na prostitucijo) izpostavlja določujoče bistvo umetniškega dela v samem avtorjevem imenu. Od rejtinga imena je namreč odvisna tržna vrednost umetniškega dela in povratno tudi njegova identiteta, ki pa je perceptivno, ironično, v vseh primerih povsem ista. Na delu je torej perfidna logika trga, ki je sposobna unovčiti tudi spekulativne vrednosti avtorstva, celo kadar se te izkažejo za praktično nedoločljive. Z drugačnim sistemom rangiranja umetniških identitet se ukvarja Zlatko Kopljar v delih K11 Gotovac in K11 Demur (iz serije portretov K11), kjer portretira umetniške kolege, out-sajderje polpretekle zgodovine umetnosti, v katerih hkrati prepoznava tudi lastno pozicijo. Gre za umetniške osebnosti - na tej razstavi za portreta Tomislava Gotovca in Borisa Demurja - ki izpadejo iz uradnega toka sodobne umetnosti kot »neuvrščene«, neprilagojene identitete, ki s svojo (tudi prostovoljno) marginalno pozicijo tvorijo nekakšno vzporedno realnost zgodovine in sedanjosti sodobne umetnosti.
Da je "vrednost avtorstva" lahko tudi skrajno instrumentalizirana instanca v okviru vzpostavljanja nacionalnih ikon in nacionalne mitologije razkriva Uwe Laysiepen - Ulay v delu There is a Criminal Touch to Art. V umetniški akciji, dokumentirani na filmu, razkriva Ulay mehanizem kontekstualizacije umetniškega dela kot nacionalne ikone; mehanizem, ki vsebuje potlačeno izključevanje, nacionalizem in ksenofobijo, ki v kritičnem trenutku izbruhnejo na površje kot sama esenca instrumentaliziranega umetniškega dela - slike Revni pesnik nemškega romantičnega slikarja Carla Spitzwega. Da so pota umetniškega sistema vsaj zavita, če že ne nedoumljiva, namiguje Franc Purg z instalacijo v javnem prostoru z naslovom Art-System. Intervencija, ki predstavlja nadležno usmerjanje gledalčeve poti do vhoda v galerijo, na metaforični ravni imitira absurdnost in imperativno dominantnost vsakega sistema in njegovih rigidnih form ter preizkuša posameznikovo poslušnost, ki se tudi znotraj sistema umetnosti uklanja sistematičnim pravilom pozicioniranja in distribucije moči.
Jakup Ferri, Driton Hajredini in Lulzim Zeqiri v delu Čakajoč na kustosa ironično uprizorijo igro moči med najpomembnejšima akterjema v sodobnem svetu umetnosti, ki sta umetnik in kustos. Družbeno prepoznanje in mednarodni uspeh umetnika se namreč v tem razmerju moči preigravata skozi mehanizme akumulacije socialnega kapitala, ki umetniško delo odriva v popolno nepomembnost in anonimnost. Da obstajajo tudi v umetniškem sistemu žrtve preračunljivih in šibkih človeških strasti, pokažeta Inga Zimpich in Ingela Johansson v delu Ordungen der Liebe - What went wrong with Manifesta 6?, v katerem angažirata terapevtsko skupino, da igra ključne figure v produkciji Manifeste 6. V procesu postane delo perceptivno varljiva analiza kulturne in ekonomske organizacije, politične naivnosti in razvpitosti in tako odstre pogled na samo drobovje umetnostnega sistema, v katerem prikrita razmerja moči določajo v polju sodobne umetnosti veliko več, kakor je razvidno na prvi pogled. (Martina Vovk)

Produkcija:
Festival Ex Ponto (Kulturno društvo B-51, Ljubljana (Slovenija)
Soprodukcija:
Galerija Škuc, Ljubljana in Mestni muzej Ljubljana (Slovenija)

Projekt so podprli:
Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije
Fokus'08 (Nizozemska - Slovenija)

Program Galerije Škuc podpirata Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in MOL - Oddelek za kulturo.

Za več informacij se obrnite na Alenko Gregorič, umetniško vodjo Galerije Škuc na +386 1 251 65 40, Email this person

Kaj: Likovna razstava
Kdaj:
tor, 16.9.
ob 19.00 do tor, 30.9.
Kje: Galerija ŠKUC, Stari trg 21, Ljubljana
Vstopnina: Vstop je brezplačen
Dodajte svoje mnenje o razstavi

Mnenja uporabnikov o "Razmerja moči?"

Priporoci
Tvoje ime
Umetniška dela
Izvedba
Lokacija
Povprecna ocena
Math Captcha:

Razstave Z Istimi Kljucnimi Besedami:

Razstave V Tej Kategoriji:

Trenutno Online:

9 clanov, 33 gostov:
babyDoll, BlossomTree, Bluberry, FeatheryRomance, Flipper, GreenPeace, Musicmaker, PandaBear, Zoe, Crawler, Google, Archive.org, MSN.com, Najdi.si/3.1, Cobion.com, Slurp, Speedy Spider

Iskanje:

No comments yet
© Copyright Umetnost.org {Kontaktirajte Nas}
Drugacna spletna lestvica : si386.com