Razvijanje sočutja v Galeriji ZDSLU

Odprtje razstave Andreje Džakušič s performativno postavitvijo

Andreja Džakušič v svojem otvoritvenem performansu in postavitvi izhaja iz osebne izkušnje pri skupnem projektu v Špitalski kapeli. Avtoričin projekt RAZVIJANJE SOČUTJA je nadgradnja, oziroma nadaljevanje začetega umetniškega dela.



O projektu v Špitalski kapeli:

Novembra (2007) so umetniki zasnovali in izvedli skupni (skupinski) umetniški projekt, za katerega je bila izhodiščna inspiracija celjska Špitalska kapela. Eno izmed prvih vprašanj, s katerimi so se soočili, je verjetno bilo, kako se odzvati na izbrani prostor, na njegovo vsebino, preteklo namembnost. Obstoj kapele se razteza skozi čas, a v sedanjosti je večinoma prazna, brez človeške prisotnosti. Špitalska kapela je sakralni prostor. Z določenega vidika je posrednik (mediji) dolgotrajne indoktrinacije kulturno religioznih vzorcev obnašanja, razumevanja sebe kot posameznika ter družbe in sveta kot celote. V predstavnem svetu in doživljanju ljudi tovrstni prostori ohranjajo skoraj obvezujoč pečat »svetosti« in »nedotakljivosti«. Kako so sprejeti danes?
Celjska Špitalska kapela je zagotovo privlačna zaradi izjemnih arhitekturnih in akustičnih kvalitet, hkrati pa neposredno izziva številna vprašanja, ki se dotikajo področij kulture, religije, družbe, politike, institucij itn. Pojavlja se kot intrigantna (meta)fizična entiteta. Umetniki so k omenjenim vprašanjem pristopali z več perspektiv, od tematizacije cerkvenih institucij, ki so v preteklosti in v današnjem času določale način življenja in celoto etičnih, moralnih, vrednostnih sistemov ter opredeljevale telesno duhovni ustroj posameznika in družbe. Hkrati so se usmerili bodisi v intimno, osebno razreševanje (»rehabilitacijo«) travmatičnih momentov lastnega življenja ali pa v iskanje odgovorov na posamezna estetska vprašanja in probleme.
Umetniki so v večdnevni prisotnosti (bivanju) v Špitalski kapeli raziskovali njen arhitekturni, simbolni in metaforični »prostor«. Umetniški proces je potekal kot raziskovanje relacij med individualnostjo umetniške prakse in med »biti z« ostalimi sodelujočimi; kot soočitev stališč in umetniških artikulacij vseh sodelujočih umetnikov ter kot sinhronizacija medčloveških razmerij. Ključna je bila prisotnost umetnikov v prostoru, torej druženje; šlo je za intervencijo fizično duhovnih teles v fenomen sakralnega. Začasno skupnost - skupino - je povezovala želja in hotenje začutiti in premisliti prostor, sebe in sočloveka. Izpostavljeno je bilo neposredno soodzivanje umetnikov drug na drugega ter na lastne predstave, želje in umetniške koncepte. Tovrstne umetniške prakse skozi poetiko drugega prvenstveno vzpodbujajo in reflektirajo medčloveško komunikacijo.
Razmerja med individualnim umetnikovim delom, dinamiko skupine in odnosov so med projektom sodelujoče usmerila v raziskovanje odnosov med posameznim umetniškim delom in postavitvijo kot celoto. Razstavo, ki je zaokrožila delo umetnikov, bi namreč v določenem segmentu lahko interpretirali kot skupinsko delo. Umetniška dela niso bila označena z legendami - informacijami o avtorju itn. Vendar je še bolj kot ta razlog potrebno upoštevati dejstvo, da so dela nastajala v času intenzivnega druženja, številnih pogovorov. Našteto je gledalca usmerjalo, da se je bolj kot na posamezne sestavne elemente razstave osredotočal na razmerja med umetniškimi deli. Ta so v telesu razstave soustvarjala dialog na formalni in vsebinski ravni. Jedro projekta je bilo kljub razstavi kot končni manifestaciji večdnevnega druženja in sodelovanja, številnih diskusij, stopnjevanega doživljanja s prenočevanjem v prostoru kapele, performansov itn. predvsem v »biti s« sočlovekom.

Minljivost človeka, smrt in sočutje sta temi, s katerima se že dlje časa ukvarja umetnica Andreja Džakušič. Po smrti ljube ji osebe je poskušala z jezikom umetnosti izraziti tisto, s čimer se dnevno srečujemo. Osebno zgodbo je uporabila za razmišljanje o univerzalnem vprašanju obravnave in doživljanja smrti. Izvedla je performans, v katerem je na z belim tekstilom preoblečene blazine z rdečo nitjo šivala besede bolečina, žalost, strah ter jih čez nekaj dni ritualno sežgala. Uporabljeni materiali in postopki v avtoričinem delu učinkujejo kot simboli in se navezujejo na zgodovino številnih elementov, ki se jih povezuje z estetskimi vrednostmi. Z dolgotrajnim postopkom samoočiščevanja skozi meditativni proces šivanja in sežiga nastalih objektov je izvedla osebni ritual, ki v sedanjosti nagovarja z razpiranjem prostora in časa, potrebnega za žalovanje. Umetnica je izvedla akt sežiga kot element samoočiščevanja, ogenj je uporabila za transformacijo materiala in tematizirala njegove metamorfne lastnosti in moči. (kuratorka Petra Kapš, iz besedila ob razstavi DOCUMENT-a, transformacija sakralnega prostora)



Kaj: Razstava
Kdaj:
čet, 12.6.
ob 20.00 do pon, 30.6.
Kje: Galerija ZDSLU, Komenskega 8, Ljubljana
Vstopnina: Vstop prost
Dodajte svoje mnenje o razstavi

Mnenja uporabnikov o "Razvijanje sočutja v Galeriji ZDSLU"

Priporoci
Tvoje ime
Umetniška dela
Izvedba
Lokacija
Povprecna ocena
Math Captcha:

Razstave Z Istimi Kljucnimi Besedami:

Razstave V Tej Kategoriji:

Trenutno Online:

15 clanov, 43 gostov:
AnimalRites, Cupcake, Dolphinswimmer, FeatheryRomance, Flutterby, FrostFlake, JustMe, RacerX, RainDrop, SilentHunter, SimpleStripes, SkateRForeveR, SoftballPlayer, StrangerHere, WhoLeOw, Gigabot, Google, MSN.com, Najdi.si/3.1, Cobion.com, Slurp, Speedy Spider, Yandex

Iskanje:

No comments yet
© Copyright Umetnost.org {Kontaktirajte Nas}
Drugacna spletna lestvica : si386.com