Razstave / Roman Makše, Slišati / Arhiskulptostrukcije

Roman Makše, Slišati / Arhiskulptostrukcije

specifična postavitev za nekdanjo samostansko cerkev

Objekti Romana Makšeta vselej, najsi bodo umeščeni v muzejsko razstavišče ali pa v zunanje prostore parka, zbujajo pozornost zaradi neoprijemljive in dvoumne asketske prisotnosti (odsotnosti?), saj se upirajo običajnemu razvrščanju v tradicionalne kategorije vizualnih umetnosti, kot so kiparstvo, instalacija ali arhitekturno oblikovanje. Jasna konstrukcijska razvidnost, s katero se ti nenavadni umetniški konglomerati odrekajo enoviti zunanji lupini (taktilni površini) ter običajnemu razmišljanju o gmotah in oblikah, jim istočasno, domala kot paradoks, narekuje natančno analitično izhodišče za nenehno raziskovanje odnosov med zunanjim in notranjim prostorom skulpturalnega objekta ter njegove suverenosti v nagovoru ambienta in gledalca. S post-minimalistično modernistično skulpturo Makšetove likovnine sicer delijo temeljni interes za vzpostavljanje dejavnega odnosa med objektom in prostorom, vendar se izogibajo temeljni modernistični paradigmi celovitega pogleda: z različnimi materiali in gradivi kiparskih in arhitekturnih elementov se vzpostavljajo kot provizorični readymadei navidez nekompatibilnih industrijskih modulov ter fragmentarnih kosov in morda preostankov poprejšnjih kiparskih del, le ohlapno spojenih v izjemno krhko, »začasno« strukturo. Ta občutek neposrednosti in občutljivosti v trajanju jim omogoči, da se izmuzljivo ogibajo dokončni sodbi in dogmatični likovni ideji. S svojo rigidno, prečiščeno oblikovno zasnovo se zdijo varljivo preproste, a morda ravno zaradi tega vpeljejo subtilno fenomenološko in kinestetično izkušnjo ter mimo pogleda nagovarjajo tudi gledalčevo telo, a ne v smislu taktilne čutnosti, temveč v zaznavi njegove optične dimenzije razpenjanja v prostoru v merah človeka, ki pa mu ne ponujajo zavetja, temveč ga s svojim dvoumnim premikanjem prostorskih koordinat venomer izzivajo. Posamezni skulpturalni sestavi so sicer postavljeni na piedestale, ki niso v funkciji klasičnega kiparskega podstavka. So nekakšni nevtralni podiji, s katerih »anonimni stolpi« izžarevajo navidezno moč in ohranjajo avtonomno distanco v ambientu, obenem pa ustvarjajo občutljive razvojne cone za premišljeno in tenkočutno igro proporcev negativnih, izpraznjenih form, ki se v svoji geometrijski enostavnosti zdijo samoumevne in naravne, saj trdno zasidrane že obstajajo v kulturni zavesti gledalca, a so tukaj podvržene nelagodju, ranljivosti in nestabilnosti.
Makšetovi »paviljoni« razprtih volumnov in dematerializirane, neoprijemljive kiparske mase kljub temu vzdržujejo napetost oblikovanega prostora, kar je v formalnem smislu znotraj ustaljenega pojmovanja kiparskega snovanja skoraj vse, saj se zdi, da ta hibridna dela v temeljih sprevračajo tako kontekst, za katerega so bila narejena, kot tudi svoj samorefleksivni status kot delo konceptualne umetnosti. Z idejo razpršene likovne sintakse se namenoma ogibajo občutju sublimnega kot vsepresegajočega absoluta umetniške kreacije, pri čemer se izgublja stik s čutnim dražljajem razuma. V nasprotju z brezčasovnim lebdenjem v sferah čistega ugodja nas skušajo ozemljeno, z idejo realnega trenutka in domiselnimi novimi oblikami analitičnega raziskovanja in mapiranja prostora, brez pomoči alegorije in eskapistične fantazije, prepričati v premočrtno psihološko moč in duhovni potencial »čiste« likovnosti na sebi in njenega sebi lastnega jezika.
Postavitev v monumentalni notranjščini kostanjeviške cerkve pa Roman Makše vendarle izkoristi še za nekaj več, saj je sugestivni sakralni ambient nemogoče spregledati kot izrazit mentalni prostor, prostor pomena. Modularne enote že na prvi pogled vzbujajo asociacije kvazi-utilitarnih arhitekturnih »brez-prostorov«: avtobusnega postajališča, telefonske celice, montažne pergole, letno-zimskega vrta – konstruiranih prehodnih prostorov, ki poudarjeno izražajo razdvojenost med zunaj in znotraj ter so svojevrstne metafore negativne utopije nomadskega, globalnega brezdomstva, za katerega je značilno neusmiljeno prepletanje javnega z zasebnim in obratno. So kot materializirana duhovna bivališča prebivalcev jutrišnjega sveta, kot relikviariji organske materije ali retorte, v katerih se intimni destilat spovedi nezavarovano in nereflektirano širi na drugo stran pogledu zastrte line, ki v omejeni zmožnosti prikrite komunikacije z zunanjim svetom sugerira le zvok v šepetu zamrle besede, da bi v prostoru onstran z močjo nekontroliranega odmeva lahko postala last vseh. Intimno se pretaka v ekstimno, individualno v skupinsko, hermetično v odzivno, subjekt v objekt. Razprta struktura prostora, ki je prav toliko interier kot eksterier, se v vedno znova ponavljajočem se paradoksu izključujočega se dvoumja ponuja kot ideja svobode gibanja (in mišljenja), a hkrati z elementi, ki spominjajo na španske stene, zaslone in žaluzije, sugerira omejitev, disciplino in nadzor. S podčrtovanjem tovrstnih dihotomij Makše originalno, s povsem klasičnimi likovnimi sredstvi, raziskuje vpliv socialne konstrukcije na posameznika, občutek izolacije, tesnobe in potrtosti, ki ga pri tem najde, pa stoji kot ilustracija človekove usode. Obenem se s sintetiziranjem sociopolitične senzibilnosti izkaže kot mojster subtilne ironije, navdahnjene v reakciji na sentimentalni angažma new-ageovskega iskanja smisla. Ob tem pa »arhiskulptostrukcije« niso profane (v najžlahtnejšem pomenu besede) le v odnosu do danes zopet zelo aktualnega poveličevanja psevdo-religioznosti, temveč tudi v odnosu do ekskluzivne sporočilne funkcije umetnosti in njene iz-(s)povedne moči, kolikor je ta podvržena etičnemu imperativu najvišje Resnice in romantični laži o absolutni Lepoti. A tudi Makšetovi kostanjeviški kontekstualni objekti, referencialni in odprti v številne smeri neposrednih in tudi bolj prikritih asociacij, so na koncu koncev zaradi modularne repetitivnosti zadržali veliko mero ikoničnosti, vendar se ta zaradi neulovljive luknjičave strukture na koncu zlije v ritem brez glasu, ki ga v tišini sakralnega ambienta nagovarjajo vertikalne koordinate onemelega odmeva, v katerem slišimo besedo, v nemosti slišimo glas.

Marko Košan

Vabimo tudi k ogledu ostalih stalnih zbirk !
___________________________________________________________
GALERIJA BOŽIDAR JAKAC
Grajska cesta 45, 8311 Kostanjevica na Krki
T: 07/49 87 008, 49 87 108
F: 07/49 87 335

Kaj: Instalacija
Kdaj: čet, 20.9. 2007 ob 20.00 do pon, 17.3.08
Kje: Galerija Božidar Jakac, Grajska cesta 45, Kostanjevica na Krki, 07/49 87 008
Vstopnina: odrasli 3.00 €, otroci in mladina 1.50 €

Dodajte svoje mnenje o razstavi

Mnenja uporabnikov o "Roman Makše, Slišati / Arhiskulptostrukcije"

Priporoci
Tvoje ime
bbcode Poravnava levo [left][/left] Poravnava center [center][/center] Poravnava desno [right][/right] Citat [quote][/quote] [spoiler][/spoiler] Koda [code][/code] Spisek \n[list]\n1\n2\n3\n[/list]\n Vodoravna crta [hr] Presledek [_] Akronim [ac=explanation][/ac] Odstavek [p][/p] Slika [img][/img] Slicica [t=thumbnail][/t] Stolpec levo [colleft][/colleft] Stolpec desno [colright][/colright] URL [url][/url] Email [email][/email] Crna pisava [black][/black] Siva pisava [grey][/grey] Temno modra pisava [sea][/sea] Modra pisava [blue][/blue] Svetlo modra pisava [sky][/sky] Zelena pisava [green][/green] Rumena pisava [yellow][/yellow] Oranžna pisava [orange][/orange] Rdeca pisava [red][/red] Bela pisava [white][/white] Roza pisava [pink][/pink] Vijolicna pisava [purple][/purple] Stran (po ID) [page][/page] Uporabnik (po ID) [user=][/user] Zastava (vpiši kodo) [f][/f] Povezava do datoteke iz Osebnega prostora [pfs][/pfs] Tema [topic][/topic] Objava [post][/post] PS povezava [pm][/pm]
Umetniška dela
Izvedba
Lokacija
Povprecna ocena
Math Captcha: