Sreten Milatović
 Kljub sobivanju v nekdanji skupni državi, črnogorske likovne umetnosti verjetno ne poznamo dovolj dobro, in vendar imata dve deli črnogorskih umetnikov v Galeriji Božidar Jakac simbolično prav poseben status. Delujeta namreč kot uverturi v dve galerijski zbirki. Pri vstopu skozi Kraljeva vrata v Gorjupovo zbirko nas z desne pozdravita slikarski bard Črne gore Petar Lubarda in njegovo delo Orientalska rapsodija (1953) iz njegovega t.i. zlatega obdobja. Lubarda je vsekakor osrednja osebnost vseh zgodovinskih pregledov črnogorske likovne scene, avtor, ki je s svojo poetiko močno vplival na mnoge kasnejše črnogorske umetnike. Njegova dela iz petdesetih let zaznamuje simbolično konstruiranje eksistencialnega habitusa Črne gore na platnu. Gre za poezijo sonca, kamenja in vode, toposov, ki determinirajo Črno goro. Drugo delo, ki nas ob vstopu v Galerijo Božidar Jakac nagovori z leve, je ambientalno delo Sretena Milatovića Ostanki Noetove barke, ki ga je avtor izdelal leta 2004 na mednarodnem kiparskem simpoziju Forma viva v Kostanjevici na Krki. Prav ta skulptura je bila povod za odločitev, da bomo ob letošnjem kiparskem simpoziju, ki se je začel te dni, Sretena Milatovića predstavili s samostojno razstavo. Milatovića smo do sedaj poznali predvsem po monumentalnih skulpturah, ki jih je izdelal na različnih simpozijih v Kostanjevici, v Cangchunu na Kitajskem, v domačem Danilovgradu in koloniji Terra v Kikindi. Tokrat se nam v lapidariju galerije Božidar Jakac predstavlja s konceptualno postavitvijo objektov, ki jih štejemo med t. i. malo plastiko. Sreten Milatović pripada skupini črnogorskih kiparjev, ki so s svojim strokovnim in pedagoškim angažmajem, predvsem na leta 1988 ustanovljeni Fakulteti za likovno umetnost v Cetinju, odločilno prispevali k razvoju sodobnega črnogorskega kiparstva. Mnogi menijo, da je prav sodobno črnogorsko kiparstvo eno od vitalnejših in pomembnejših umetniških pojavov tega območja, ki najbolje ponazarja specifiko odnosa skozi obliko, zrcaljeno s ponotranjenim odnosom resničnega in imaginarnega, močno prepletenega z globoko prisotnimi arhetipskimi in mitskimi konotacijami, ki so brezčasne v tem svojstvenem prostoru. Predvsem gre za skupino postmodernistično usmerjenih avtorjev, ki poskušajo skozi vizualicacijo, osvobojeno figuralnih asociacij, izraziti lastno subtilnost osebnih doživljanj tukajšnjega življenja in narave. V večini se izražajo v klasičnih materialih, kot so kamen, železo, les, terakota, pogosta pa je tudi kombinacija le- teh z namenom, da bi poiskali in našli dušo in izvor materije znotraj nje ter ji z določeno estetsko formo vdihnili izraznost. Tudi Sreten Milatović, sicer diplomant Akademije likovnih umetnosti v Sarajevu, kjer je diplomiral pri specializantu kiparstva ljubljanske akademije in v vojni tragično preminulem profesorju Aliji Kučukaliću, izhaja predvsem iz habitusa Črne gore. Duhovno tradicijo in kolektivni spomin, ki sta na tem področju živo vseprisotna, kodira skozi znak in simbol v svoj jezik, ki ga opredeljujeta predvsem dve komponenti. Prva je vsekakor milje, ki ga je s svojim opusom, predvsem v slikah Noč v Črni gori (1951) in Med dnevom in nočjo (1955), determiniral že omenjeni Lubarda. S temi sugestivnimi in dramatičnimi interpretacijami je povezal črnogorsko tradicijo z moderno ter nacionalno bit vtkal v univerzalni kod na način, ki na podzavestni ravni zavezuje kasnejše ustvarjalce, korenini pa v izpovedi Gorskega venca Petra Petrovića Njegoša. Druga komponenta, ki jo je na pričujoči razstavi mogoče zaznati, izhaja pa delno že iz prve, je vsekakor izbira materiala. Kamen, granit in apnenec, materiali, ki jih je Milatović nabiral v okolici rojstnega kraja Nikšića, so tista temeljna topografska poetična osnova, skozi katero, upoštevajoč njegovo fizično in morfološko sestavo, Milatović izvablja mentalne in čustvene artefakte, ko povezuje univerzalne vrednote z duhom genius loci. Kamen ima namreč v zgodovini in kulturi Črne gore prav posebno simbolno mesto, saj predstavlja prvinskost, neuničljivost, trden ponos in vztrajnost- elemente, ki predestinirajo tukajšnje duše. Tako nam tudi na pričujoči razstavi Milatović modificira arhetipsko ikonografijo skozi abstraktno formo znakov in večpomenk, ki jo modificira z lastnim vrednostnim sistemom, manifestira pa jo v subtilnih in močno reduciranih geometrijskih oblikah, po principu gestaltističnega tukaj in zdaj. Element, na katerega je potrebno pri tej razstavi posebej opozoriti, je vsekakor tudi aplikacija drugih materialov na kamen, ki dajejo občutek skladne in prepričljive celote, temelječe na dialogu različnih materialov. To smo lahko videli že pri njegovi skulpturi Ostanki Noetove barke, kjer je v hrastov les inkorporiral večjo stekleno površino ter s tem na simbolni ravni objekt ponotranjil s prisotnostjo božjega. Pri tokrat razstavljenih objektih s pomenljivimi naslovi Pot, Sledi, Znamenja, Obraz in Čas, je Milatović kamnu dodajal svinec, kar je determiniran genius loci. Že v srednjem veku namreč zasledimo močno prisotnost tega elementa v duhovni kulturi Balkana, predvsem kot pomoč pri »izlivanju strahov«, ponovno pa se je aktualiziral pri zdravljenju povojnih travmatičnih sindromov. Okrog črnogorskega mesta Rožaje s to metodo namreč pogosto zdravijo tiste, ki so »stopili na vražje oko«. Postopek poteka tako, da se svinec ob posebnih mantrah vliva v mrzlo vodo nad glavo osebe, ki trpi za močno travmo, tako dolgo, dokler ima vlita forma obliko pošasti, torej: vse dokler se strah materializira. Ko se začne tvoriti oblika, podobna srcu, je oseba ozdravljena. S to sugestivno metodo lahko povežemo tudi intuitivno ustvarjanje Sretena Milatovića, pri čemer avtor s svojim delom ne išče globljih racionalnih razlag svinčenih figur, temveč mu je pomembna njena estetska, praviloma abstraktna forma. Pri omenjenih delih, predvsem pri postavitvah Pot, Sledi, Znamenja lahko vidimo, kako postavlja posamezna dela skozi različne sisteme v skupine, kjer lahko percipiramo vsak segment bodisi kot samostojno delo, bodisi kot enotno kompozicijo, ki v koeksistenci posameznih delov definirajo umetnino kot enovito organsko celoto. Te skulpture prekinjajo modernistično prezentacijo objekta in niso več samo oblika v prostoru, temveč vsebujejo prostor kot integralni del. Postavitve, kjer prostor aktivno sodeluje pri plastičnosti koncepta, so v razstaviščih Galerije Božidar Jakac zdaj že konstanta, tako bomo tudi večino Milatovićevih skulptur našli kot svojevrstno inštalacijo postavljene kar na tleh. Ta postavitev, prepolna arhetipskih simbolov, je tako dialektika mikro – makro kozmičnih relacij prostora, prežeta z globoko ponotranjenimi religijskimi izročili ter vprašanji eksistencialnega smisla v današnjem času in se skozi sporočilnost kamna dotika trajnega in večnega. Goran Milovanović Kaj: Razstava Kdaj: pet, 4.7. ob 20.00 do ned, 17.8. Kje: Galerija Božidar Jakac, Grajska cesta 45, Kostanjevica na Krki, 07/49 87 008 Vstopnina: odrasli 3.00 EUR, otroci in mladina 1.50 EUR Dodajte svoje mnenje o razstavi
Mnenja uporabnikov o "Sreten Milatović" |
Razstave Z Istimi Kljucnimi Besedami:Razstave V Tej Kategoriji:
Razstave - Razstava likovnega tabora Preblisk - Koco: Pagatova izpoved - Primož Trubar 1508-1586 - vodstvo po razstavi - Gremo v šolo! - Razstava slik Sonje Pišlar iz Izole - Poletna muzejska noč - Smiljana Čoh - Hišni Angeli, razstava ilustracij - THOMAS NOZKOWSKI - KNJIŽEVNOSTI DRŽAV EVROPSKE UNIJE - Otvoritev razstave Veliborja Barišića - RAZSTAVA MAKET JADRNIC - Boštjan Pucelj / Kraljestvo številk - Luka Dakskobler: Reševanje žalostnega jezera - Na samostojni razstavi se predstavlja STEPHANE BEAU! - Likovna razstava: Zgodbe Trenutno Online:Iskanje: |
No comments yet
© Copyright Umetnost.org {Kontaktirajte Nas}
